Ker ste tukaj, na tej spletni strani, ste verjetno že slišali zgodbo o zavrženem Volkswagnovem kombiju T1 iz Rižane, ki se je po skoraj dveh letih obnove vrnil nazaj na ceste? Za mnoge je bil projekt praktično misija nemogoče, saj od veterana iz leta 1961 ni ostalo dosti, zgolj gnila karoserija, ki je zadnja leta pred najdbo delala družbo ribam v reki Rižani.
A nam je uspelo, projekt obnove je presegel vse okvire, tako časovne, kot finančne. Ter tudi prostorske. Z oživljeno legendo smo prečkali kar 6 državnih mej – na testno vožnjo smo se odpravili v London in nazaj. Zakaj ravno Velika Britanija? Šli smo obiskati partnerske britanske pivovarne, ki so podprle prenovo našega veterana. Ter šli smo na nekaj pintov piva, jasno. Aha, če morda ne veste, Beer Bulli je v bistvu potujoča pivnica. Na boku kombija so namreč pipe za pivo. No, a o tem kasneje.
Iskreno, čisto prva pot kombija, še ko smo imeli preizkusne tablice je bila vrnitev nazaj na “kraj zločina”, v Rižano, na mesto kjer smo odpisanega iztrgali naravi. Vrnitev je pozdravila množica domačinov, ki so kombi poznali in tudi uporabljali še za časa njegovega “prvega” življenja, ko je služil kot dostavno vozilo za lokalno gostilno
Po simbolični vrnitvi na mesto kjer se je vse začelo je prišel čas za ultimativni test. London calling! Na pot smo se odpravili štirje, z dvemi vozili. Glavna zvezda je bil seveda naš obnovljeni T1 Beer Bulli, za spremljevalno in spalno vozilo pa mu je družbo delala T6 California.
Štartali smo v ponedeljek, iz Šiške, izpred nakupovalnim centrom Mercator, kjer smo sestavili še zadnji bojni plan in krenili na 1.200 km dolgo pot do belgijskega Genta. A že po 3 km vožnje smo se morali ustaviti na počivališču Povodje, ker je Bulliju zmanjkalo goriva. To se ti rado zgodi, če kazalec za gorivo še ni usposobljen. Reši nas rezervna posoda za gorivo, natočimo 10 litrov in pot se nadaljuje. Slab štart, dober konec?
Pot smo nadaljevali do Jesenic, kjer smo se ustavili v zadnji slovenski trgovini, kupili osnovna živila, med katerimi je bil najpomembnejši Čokolino, vse za sendviče, tankali gorivo, kupili vinjeto se odpravili proti predoru Karavanke. Začuda pred njim ni bilo gneče, je pa bila na njegovem izhodu. Avstrijci pregledujejo vozila. Že od daleč se nam smeji mejna policistka. Ko se z bullijem pripeljemo do nje, na izročene dokumente odvrne “vi lahko greste naprej, a kombi boste pustili pri meni”. Ja, tudi Avstrijci imajo smisel za humor.
Dežela dunajskega valčka in zrezkov je bila hitro prevožena, na meji z Nemčijo pa smo naleteli na nekaj kilometrov dolgo kolono. Kljub temu, da smo stali skoraj na mestu vsaj pol ure, z vročino ni bilo težav. Imeli smo vkljopljeno naravno klimo.
Čeprav smo se dokaj hitro prebili skozi, nas je Nemčija kar utrudila, pot se namreč vleče kot črevo, sploh če tvoje prevozno sredstvo ne priganjaš več kot 100 km/h. Naš načrt, da bomo ob 20. uri v Gentu, je splaval po vodi, pričakovan prihod se je prestavil na polnoč.
Vozila na avtocesti so mimo nas vozila počasneje, saj skoraj ni bilo človeka, ki se ne bi obrnil. Cel dan smo tudi potrebovali, da smo se navadili na hupanje. Ne, nič nam ni odpadlo stran, nikogar nismo izsilili, ostali vozniki zgolj pozdravljajo. Na vseh počivališčih so nas pofotkali in povprašali po naši dogodivščini. Dobili smo celo povabilo, naj pridemo v München na pivo 🙂
Z vsakim postankom smo izgubili dragocen čas, a nič ne de, bulli se je vmes moral shladiti, pa še dotočiti je bilo potrebno gorivo. S polnim rezervoarjem smo lahko naredili cca. 400 km, potem pa je bilo že nuja, na horizontu je bilo hitro potrebno najti bencinsko črpalko.
Na koncu smo ob 3. uri zjutraj parkirali na enem izmed avtocestnih postajališč sredi Belgije in se odločili, da bomo preostalih 200 km do Calaisa prevozili zjutraj. Gent pa je že odletel iz potovalnega načrta. Časovnica je bila neusmiljena, nismo smeli zamuditi dogovorjenega zmenka s slovenskim ambasadorjem v Londonu.
Budilke so nas zbudile ob 6. zjutraj. Hitro smo pospravili spalne vreče in kmalu krenili novim zmagam naproti. Če smo mi spali v varnem zavetju Californije, so ostali brez strahu spali kar v spalnih vrečah pred avtomobili. Čestitke za pogum.
Čakalo nas je dobrih 200 km vožnje do Calais, kjer naj bi se vkrcali na trajekt. Na žalost smo na belgijsko-francoski meji naleteli na nekajkilometrski zastoj, ki je našo vožnjo podaljšal. No, zastoj ni nastal zaradi našega Bullija, čeprav so bili francoski mejni policisti nad njim navdušeni. Ker smo bili prepričani, da nam ne bo pravočasno uspelo, smo si premislili in se odločili, da gremo na trajekt že v Dunkirku. Ampak 5 km pred pristaniščem nam je postalo jasno, da trajekta ne bomo ujeli, kar je pomenilo obračanje in lovljenje trajekta v Calaisu.
Uspelo nam je. Na trajektu pa je naš Beer Bulli srečal še svojega mlajšega brata.Po naključju smo parkirali skupaj, ne da bi se prej poznali, ali dogovorili.
Ura je bila skoraj 11, vožnja s trajektom naj bi trajala poldrugo uro, nas je pa od Dovra, kjer smo izstopili s trajekta, do Londona, čakalo še najmanj 2 uri vožnje. In to je pomenilo, da bomo zamudili obisk na slovenskem veleposlaništvu. Panika. Kaj zdaj? Poskušamo prestaviti obisk na drug dan? Ne, skupna odločitev je padla – mora nam uspeti. Nekje vmes smo se namreč spomnili, da je London časovno 1 uro za nami, torej smo ravnokar pridobili še ekstra uro, časa torej več kot dovolj. Živela časovna razlika!
Pot do Londona je potekala brez zapletov kljub temu, da smo morali voziti po otoškem sistemu, torej na levi in ne na desni strani cestišča. Do Londona smo prispeli v dobri uri, vožnja po Londonu pa je čisto nekaj drugega. GPS je izračunal, da bomo za 1 kilometer vožnje potrebovali 15 minut. Ja, promet v britanski prestolnici je svoja zgodba.
Pred slovenskim veleposlaništvom smo parkirali natanko ob 14:03, kar pomeni, da smo zamudili le 3 minute, pa še to se ne bi zgodilo, če ne bi bila ulica, na kateri stoji veleposlaništvo, gradbišče, torej sprva nismo mogli parkirati pred stavbo. Ko nam je to le uspelo, smo bili deležni toplega sprejema osebja veleposlaništva in slovenskega veleposlanika gospoda Tadeja Rupla, ki se nam je zahvalil za obisk, nam zaželel krasno popotovanje in dal nekaj nasvetov kaj videti v Londonu.
Sledila je vožnja po Londonu in obvezen ogled nekaterih znamenitosti: Buckinghamska palača, Big Ben, London Eye, Hyde park in pa ulico, kjer je nastala kultna fotografija albuma skupine The Beatles, Abbey Road. Kaj pravite, nam je uspelo ponoviti fotografijo? Na originalni fotki je v ozadju sicer parkiran hrošč, no mi smo postavili bullija.
Po ogledovanju znamenitosti smo krenili proti kampu Lee Valley, kjer smo tudi prenočili. Večerja se je res prilegla, na Beer Bulli smo priklopili sod piva in večer se je naredil kar sam. Privabili smo kar nekaj ljudi iz kampa, ki so se fotkali s kombijem, prav tako pa smo evropskim turistom ponudili kozarec domačega, slovenskega piva Tektonik. Pravijo, da je odličen. In taka je tudi naša dogodivščina.
Spanje v kampu Lee Valley je vsem dobro delo. Budilka nas je ob 7. predramila v sončno jutro. Po odličnem zajtrku (Čokolino je vedno prava izbira, še posebej, če v njem žlica kar stoji), smo pospravili za seboj in se odpeljali proti Bungayju, kjer je pivovarna St Peter’s Brewery.
Po nekaj urah vožnje po čudoviti britanski pokrajini nas je v pivovarni sprejel vodja, Steve Magnall. Presenečeni smo bili nad sprejemom, ekipa je bila izjemno gostoljubna, pričakali so nas namreč s sveže pečenimi sconesi (scone je tipična britanska jed), domačo marmelado, sendviči in kavo.
Naš ogled pivovarne se je pričel prav tam, v pisarni vodje, ki nam je predstavil zgodovino same pivovarne. Naj kot zanimivost omenim njihovo steklenico, ki izvira iz Amerike. Je posebne oblike in zato zahteva drugačno obravnavo kod običajne steklenice. V podobnih, a veliko večjih steklenicah, so svojčas hodili k pivovarjem po pivo in ga prinesli domov, ko jim ga je zmanjkalo, pa so vajo enostavno ponovili. V pisarni imajo eno od dveh zadnjih originalnih steklenic iz tistega časa. Vsi, ki ste že pili njihovo pivo, vam je dobro poznana njihova posebna oblika.
Pivovarna stoji na območju, imenovanem The Saints, saj je veliko krajev poimenovano po svetnikih. Pivovarna je v neposredni bližini cerkve Sv. Petra. Na posestvu stoji hiša iz leta 1280, v kateri je majhen pub, ki seveda ponuja piva omenjene pivovarne, v njej pa se lahko tudi poročite. Ornamenti v zgradbi in na njej so originalni in presenetilo nas je, da so še vedno v odličnem stanju. Sama pivovarna je majhna, a čudovita. Skupaj z zaposlenimi delujejo kot družina, vzdušje je bilo namreč prijetno, domače.
Po zaključku turneje smo vso ekipo povabili na degustacijo slovenskih piv. Ponudili smo jima hmeljno veselje iz Tektonika in Vizirja. Eden izmed zaposlenih je potihem izustil, da so boljša kot njihova :). Celotna ekipa je občudovala kombi, se fotkala, na koncu pa smo naredili še pravo gasilsko fotografijo. Ob slovesu so vsakemu izmed nas podarili paket svojih izdelkov in nam zaželeli srečno pot še naprej.
Po obisku pivovarne smo se odpravili v Cambridge, slavno univerzitetno mesto. Ob prihodu v mesto skoraj ostali brez možnosti spanja. Načrtovali smo prespati na brezplačnem postajališču P+R, kjer se lahko vozila zadržujejo do 18 ur brez težav. A mi smo jo imeli. California je bila namreč previsoka in nismo mogli zapeljati pod rampo. Hitro smo našli table, ki so nas usmerjale na drugo stran parkirišča, kjer je bila naša višina primerna. Pozvonili smo na zvonec ob rampi in dobili hladen tuš.
Gospod na drugi strani zvočnika nam je razložil, da nas bo zjutraj čakala kazan, če parkiramo na parkirišču, in nato tišina na drugi strani. Kaj zdaj? Google je bil naš najboljši prijatelj in hitro smo našli kamp 10 minut vožnje stran. Pripeljemo, seveda smo zamudili recepcijo, in za trenutek nismo bili prepričani, ali bomo sploh našli prostor za spanje.
Iz recepcije sta prišla dva možakarja in nam razložila, da bi morali samo pozvoniti, kljub temu, da je pisalo, da recepcija dela samo do 20h. Uf, parkirali smo in v nekaj minutah smo bili že »postavljeni«. Težko je razložiti, ampak tako smo utečeni, da je hudo. Eden pripravi stole in mize, dva postavita platneno streho, tretji pripravi pivo v Beer Bulliju. Tik- tak in večer se lahko prične.
Kamorkoli pridemo, smo velika atrakcija in vsi z veseljem poslušajo zgodbo o našem popotovanju in kako je do njega sploh prišlo. Veliko pomaga tudi strip, ki je narisan na bulliju. Praktično vsak ga prebere in potem še z večjim užitkom spije pivo iz kultnega kombija.
Novo jutro, novo dan, novi kilometri. Vreme nam ta dan res ni bilo naklonjeno. Tipičen britanski dež nas je spremljal od Cambridgea, mimo Oxforda pa vse do Bristola. Na žalost smo izpustili Birmingham, kjer smo si želeli obiskati mesto in lokalne pube. Kot rečeno, nam jo je zagodlo vreme. Prevozili smo približno 270 km po avtocesti in pot zaključili okoli četrte popoldne pred lokalnim pubom The Plough Inn, ki je prijazen popotnikom s prikolicami, avtodomi in šotori. Najprej smo naročili pint lokalnega piva in hrano, saj smo bili lačni kot volkovi.
Kot zanimivost, Britanci strežejo pivo pri sobni temperaturi, le redko se zgodi, da so piva ohlajena. Večina piv ima 4 odstotke alkohola ali manj, imajo pa zato močnejši, bolj prefinjen okus, kot smo ga vajeni v Sloveniji.
Ves večer so nas spremljali zvoki Abbe, Bee Gees, Eltona Johna in drugih glasbenih nostalgikov na ozvočenju puba. Preživeli smo prijeten večer in naredili »bojni plan« za naslednji dan, ko nas je ponovno čakal obisk nove pivovarne.
Že zgodaj smo se odločili, da bomo šli najprej v Bristol, saj smo bili od pivovarne Electric Bear iz mesta Bath le 25 km stran. Bristol je mesto v jugozahodni Angliji s približno tričetrt milijona prebivalcev. Zgodovinsko gledano je to mesto izjemno pomembno, saj je pristaniško mesto, tesno povezano z morjem in plovbo, zato je bilo začetna točka raziskovalcev, ki so odkrivali Novi svet. Med ogledom mesta smo želeli obiskati enega izmed lokalnih pubov, a smo hitro ugotovili, da se ti odprejo šele ob 12., takrat pa smo že morali biti v pivovarni Electric Bear. Na sploh pred poldnevom ni odprt praktično noben lokal, izjema so le kavarne.
Ker nas je priganjal čas, smo se odpravili proti mestu Bath v grofiji Somerset. Mesto je bilo ustanovljeno kot rimsko kopališče. Rimljani so namreč na gričih Batha v dolini reke Avon ob toplih vrelcih zgradili rimske terme in tempelj. Zanimivost, tukaj so edini naravni topli vrelci v celotnem Združenem kraljestvu.
Pred pivovarno Electric Bear so nas tako gostoljubno, da smo imeli občutek, da smo stari prijatelji, ne pa popolni neznanci. Takoj so nam ponudili nekaj za žejo. Seveda jim nismo ostali dolžni, a o tem malenkost kasneje.
So mlada pivovarna, septembra bodo dopolnili 3 leta, a nič ne de, leta 2016 so namreč pobrali kar 3 glavne nagrade na World Beer Awards, kjer je sodelovali več kot 1500 pivovarjev z vsega sveta. Pivovarna je majhna, kar pa ne pomeni, da v njej ni veliko dela. Zaposleni so, pridni kot mravljice, nalagali sode in palete na tovornjake, ki so jih šoferji odpeljali na končne lokacije, v pube.
V pivovarni je šank, na steni za šankom pa kar 10 pip za pivo. Pravijo, da jih je nekaj, ki so vedno na voljo, medtem ko jih nekaj dnevno menjujejo. Pripravili so nam degustacijo tistih, ki so jih na ta dan točili, in res so bila odlična. Za vsakim pivom se skriva zgodba, od recepta, varjenja pa vse do poimenovanja in v čast nam je bilo, da smo lahko slišali zgodovino vsakega. Pred pivovarno imajo postavljene gasilske klopi, mize in kavče, kamor se ljudje lahko pridejo družiti ob kozarcu piva. Vzdušje je prav domače, prijetno. Vsi zaposleni so bili navdušeni nad našo zgodbo in seveda je bil Beer Bulli glavna atrakcija dneva.
Slikali pa se niso samo zaposleni, tudi mimoidoče, ki so prišli na kozarec piva, je zanimalo, kdo smo, od kod in kaj počnemo tukaj. Z navdušenjem so poslušali našo zgodbo, pravzaprav niso mogli verjeti, kaj nam je uspelo.
Preživeli smo čudovito popoldne s krasnimi ljudmi, ki so nas vzeli za svoje. Zahvalili so se nam za obisk, nas prosili, naj pridemo še kdaj, nas obdarili z majicami in nam zaželeli srečno pot. Naša postojanka za ta večer je bil kamp Blacklands farm v bližini mesta Brighton. In ne boste verjeli, res je bila farma, saj so nas obkrožale krave. Kamp je bil ogromen in kolikor smo uspeli videti, je bilo tam veliko britanskih družin, ki so tako preživljale počitnice. Kamp je imel otroška igrala, ljudje so žarili, se zabavali. Zjutraj se je ob našem Bulliju znašlo kar nekaj radovednih oči, ki so si avto ogledovali in nas spraševali, kdo smo, od kod in kaj počnemo tukaj. Seveda smo jim z veseljem razložili. Zdi se mi, da se začudenost Britancev kar ni nehala.
Po zajtrku in kavi smo krenili proti zadnji pivovarni, ki jo bomo na tem popotovanju obiskali. Čakala nas je pivovarna Hog’s Back Brewery v Farnhamu. Ime je dobila po merjaščevem hrbtu, saj je nasproti nje grič, ki spominja na to obliko. Pivovarna obratuje že 25 let in stoji ob stari, precej prometni trgovski poti. Hiša, v kateri je trgovina s pivi, je iz 18. stoletja.
So ena od redkih pivovarn, ki gojijo svoj hmelj na nekaj več kot 16.000 kvadratnih metrih površine. Ker je bilo v pivovarni veliko obiskovalcev, smo hitro postavili kombi in zaposlenim, domačinom in vsem, ki so prišli na ogled pivovarne, ponudili tudi naše, slovensko pivo. Vsi so bili navdušeni, kako dobro je. Z zgodbo o našem potovanju in z opisom Slovenije smo kar nekaj Britancev prepričali v to, da bo njihova naslednja počitniška destinacija prav naša prelepa država. Gospod, ki je bil na isti dan na obisku v pivovarni nas je spraševal, kako se določene besede izgovorijo v slovenščini, saj je rekel, da se mu zdi, da je priti v tuji deželo brez znanja vsaj osnovnih fraz, v bistvu žalitev. Presenetilo ga je dejstvo, da tako dobro govorimo angleško. Razložili smo mu, da je v Sloveniji angleščina prisotna že v osnovni šoli in da večina prebivalcev Slovenije pogovorno zmore vsaj enega ali celo dva tuja jezika.
Ko si v dobri družbi, čas vedno beži in še preden smo se zavedali, je bila ura pol petih popoldne, kar je bila naša iztočnica za odhod, saj nas je čakala vsaj ura in pol vožnje do Londona, pri tamkajšnjem prometu pa nikoli ne veš, kaj te čaka. In odločili smo se pravilno, saj smo se vmes ujeli v gnečo na avtocesti. K sreči so nas v kampu bili pripravljeni počakati, kljub temu, da smo se najavili po zaprtju recepcije. Prišli, se postavili, in prižgali raženj. OK, električen, a pečene čevapčiče sredi Londona ne najdeš zlahka.
Drugo jutro smo spili kavo, in se šli tipične turiste. Na tipičen rdeči dvonadstropni avtobus, v tipične trgovine, na tipične turistične točke in na tipično pivo. Dan je minil v trenutku. Naslednji dan pa proti domu. Kar daleč je bila naša dežela. Najprej nas dvourna vožnja do mesta Dover. Mesto je obkroženo s klifi iz krede, ki so postali znani kot Bele dovrske pečine. Je pristaniško mesto, iz katerega lahko s trajektom izplujete proti celini. Njegova vloga je zgodovinsko pomembna, saj leži na najbližji točki z evropsko celino.
Nad mestom stoji Dovrski grad iz srednjega veka, ki je nekak ključ v Anglijo in je tudi največji tamkajšnji grad. Prepoznavno obliko je začel dobivati med vladavino Henrika drugega. V gradu še vedno stojijo njegov prestol, krona in pohištvo iz takratnega časa. Henrikova vladavina se je končala, ko je njegova žena Eleonora pomagala njunim štirim sinovom (skupaj sta imela 8 otrok) v uporu proti kralju, torej njemu samem. Za izdajo je plačala z dosmrtnim hišnim priporom.
V 2. svetovni vojni je imel grad posebno vlogo, saj se pod njim nahajajo medvojni predori, ki so služili kot zaklonišče med nemškimi bombnimi napadi, kasneje pa so bili namenjeni vojaškemu poveljniškemu centru in podzemni bolnišnici. V maju 1940 je Sir Bertram Ramsey usmerjal evakuacijo francoskih in britanskih vojakov iz Dunkirka v operaciji Dynamo s svojega mesta v predorih..
Po ogledu smo krenili na trajekt proti Dunkirku. Plovba je tokrat trajala dve uri (do Calaisa je pot 30 min krajša). V zemljevid smo vtipkali vojni muzej Dunkirk in krenili. Če nas je premik ure ob obisku slovenskega veleposlaništva rešil, nas je tokrat pustil na cedilu. Ko smo se vrnili, se je ura seveda prestavila naprej, kar je pomenilo, da smo na celino prispeli ob petih in ne štirih, kot smo mislili.
Tako je bil muzej ob našem prihodu zaprt, kar pa nas ni ustavilo, da si ne bi pogledali plaže, iz katere so prebegnili francoski in britanski vojaki na ribiških ladjah. Poseben občutek, ko stojiš tam in se začneš zavedati, da se na tej plaži dejansko nimaš kam skriti. Peščena plaža je polna školjk in plima pride kar 30 m višje po obali.
Pot nas je vodila naprej, v Gent, mestece, ki smo ga na poti v Veliko Britanijo zaradi začetnih zapletov morali izpustiti. Gre za čudovito mestece v Belgiji. Ime naj bi izviralo iz besede ganda, kar pomeni sotočje, saj je mestece zgrajeno ob sotočju rek Leie in Šelda. Veliko mestne srednjeveške arhitekture je ostalo nedotaknjene in je izredno dobro ohranjena ali obnovljena. Center mesta je največji prostor brez avtomobilov v Belgiji.
Mesto je čudovito tudi ponoči, ko reka zasije v soju mestnih luči. Seveda ima kar nekaj lokalnih pubov, saj je Belgija prav tako dežela piva. Tam ga varijo celo menihi, pa še odlično je. Priporočamo ogled mesta vsakomur, ki bo potoval po Belgiji.
Naslednje jutro je bilo zadnje, ki smo ga preživeli na poti. Čakala nas je 1200km dolga pot domov. Če kdo ne ve, v tem delu Belgije je izredno pomembno kmetijstvo, predvsem pridelava žit in govedoreja. Kamorkoli si pogledal levo in desno od avtoceste, je bilo moč videti polja in pašnike za živali. Pokrajina je čudovita, predvsem pa izjemno položna.
Odločili smo se, da gremo preko Luxemburga. Edina težava je bila, da nismo uskladili GPSov. In je šlo vsako vozilo malo po svoje. Tako smo izgubili kar dve uri. Našli smo se šele na meji z Nemčijo. Tukaj smo se odločili, da bomo držali razdaljo in se lepo vozili eden za drugim, da se nam ne pripeti še kaj podobnega. Pot domov je nato potekala gladko. Z izjemo enega lažnega alarma. Nekje sredi Nemčije smo naredili še en postanek za dotakanje goriva in pretegnitev udov. Ko smo tako na počivališču kramljali nas je že od daleč opazilo policijsko vozilo. Policista sta v novi BMW petici, tipično rumeno zelene barve, najprej samo pogledalovala proti nam, ter se nekaj pogovarjala, nato pa se nam približala. Bo šlo za rutinski pregled dokumentov ali bomo imeli kakšne komplikacije. Petica se približa, stekla se spustijo. Dober večer. Dober večer, lahko slikamo vaš kombi? Seveda. In je vsak policist potegnil ven svoj telefon in slikal našo legendo.
Okoli 11. zvečer smo bili malo že malo dlje od Munchna, Oktoberfesta še ni bilo, tako da ni bilo nekega tehtnega razloga za postanek. Ob 2:40 smo prevozili avstrijsko-slovensko mejo in ustavili na prvi pumpi na Jesenicah. Slovenska tla. Doma smo. Sreča je bila nepopisna. Fino je iti malo naokoli, da ti je še bolj fino, ko se vrneš nazaj na rodno grudo.
Beer Bulli je brez težav prevozil svojih prvih 4.300 kilometrov, prevozili 7 držav, 14x smo se ustavili na bencinskih servisih za gorivo, povprečna poraba je bila 8 l/100 km, dotočili pa smo slab liter olja. Ostalih želja ni imel. Pravi partner na naši pivovarski avanturi. Odpisani se je vrnil na stara pota slave.
Avtorja potopisa: Ana Ostrički, Matej Špehar
Če imate še voljo in čas – tu je še roadtrip v video podobi.
Beer Bulli spletna garaža 