Kako prosim? O čem ti to Špehar? Res da je tale tvoj kombi star, a Trubar je še kakšne 350 let starejši. Tole ravno ne gre skupaj!
OK, naj razložim. Gremo vsi skupaj nazaj, ne v čase protestantizma, niti v čase po 2. svetovni vojni, ko so začeli izdelovati kultne kombije. Pojdimo samo do poletja 2014. Sredi vročih počitnic sem v roke dobil časopis v katerem je bil eden prvi daljših člankov o mikropivovarski sceni v Sloveniji. Točneje, bil je intervju z Vasjo Golarjem, pivovarjem, ki je bil je takrat v središču pozornosti zaradi vojne s slovensko birokracijo. Vsi vemo kako se je vse skupaj razpletlo, z uspešno zgodbo o pivovarni Bevog na avstrijski strani, nedaleč od slovenske meje. To so bili časi pionirjev piva, ko poleg velikanov, Uniona in Laškega, nekaj uvoženih lagerjev, parih gostilniških pivovarn ni bilo praktično nič. Mikropivovarje si lahko preštel na prste ene tišlarske roke. Scena je bila res nekje na začetku, a je obetala. Kraft piva so postajala vedno bolj popularna tudi v Sloveniji.
Začno mi delati klikerji. Kako bi lahko zajahal ta val piva, a bil vseeno drugačen? Spremljal sem nove pivovarne, večina je svoje zvarke poimenovala po stilih piva, nekateri so se morda malo bolj potrudili pri designu etiket, večina pa se bolj ukvarjala s samim pivom, kot z zgodbo o njem. In mi klikne.
Kaj če bi varil piva, ki bi nosila karakter nekaterih znanih Slovencev. Da bi imelo pivo njegovo osebnost, bilo grenko, veselo, tekoče, pikantno, stil bi torejsledil podobi pomembnega Slovenca iz naše zgodovine. Ne samo to – ker je za pivo zelo pomembna voda, bi bila voda iz katerega je narejeno posamezno pivo prav iz kraja kjer se je rodil nosilni lik. Na seznamu sem imel Jakoba Aljaža, voda bi bila izpod Šmarne Gore, Rudolf Maister bi imel vodo izpod Kamniških planin, zajem vode za Veroniko Deseniško bi bil iz celjskega konca, za Erazma Predjamskega bi bilo zajetje v okoli Postojne. Vsak konec Slovenije bi imel svojega junaka, vsako pivo svojo vodo. In ker je zelo pomembno kako nastopiš na trgu, je bilo prvo pivo v znamenju Primoža Trubarja.
Naloge sem se lotil temeljito, prebral kar lepo zbirko zapisov o človeku, ki se mu lahko zahvalimo, da ta zapis berete v slovenščini, obiskal njegov muzej, se tam zagovoril z vodičem in izvedel celo serijo zanimivih štorij o Trubarju. Da je preživel 3 žene, da je ena od njih varila pivo, da je bil veseljak, da je rad imel kaj v kozarcu. In pazi naključje, njegovo ime Primož pomeni biti prvi, priimek Trubar pa lahko prevedemo tudi kot trobilec, oznanilec, tisti ki razglasi nekaj novega. Kot naročeno.
Plus voda v njegovem rodnem kraju, v Rašci je po prepričanju mnogih zdravilna. Menda zaradi njenih lastnosti mnogi hodijo na izvir.
Hej, kaj hočeš še več. Zgodbe so se pisale kar same.
Ker sam nisem pivovar, zgolj navdušen pivec, sem na pomoč poklical nekdanjega sodelavca Andreja, ki je ravno dobro ustanovil portal o pivu – Pivopis.si ter ga prosil za pomoč. Ali mi lahko pomaga najti zagnanega pivovarja, ki bi vskočil v zgodbo. Predlagal je Davorja Mišmaš, ljubiteljskega krotilca kvasovk. Davor je hitro padel v zgodbo, še več, naredil je testno šaržo Trubarja.
Dogovorila sva se, da dava pivo poizkusiti vsaj 50ih pivcem piva. In če bo vsaj pri 40ih dobilo pivo zeleno luč, da bodo nad njim navdušeni, gremo v akcijo. No, to so bili veseli trenutki. Pivo so preizkušali prijatelji, tudi drugi varilci, naključni mimoidoči. Pohvale so letele iz vseh koncev.
Ker z Davorjem nisva imela kapacitet za večje količine piva, sva se odločila da bova ciganska pivovarja. Preden skočite v luft, gre za prosti prevod izraza gipsy brewering, kar pomeni, da ti pivo, po tvojem receptu zvari drug pivovar. Šla sva na turnejo, na obisk po pivovarnah – kdo nama lahko zvari pivo Primož Trubar. No, tu so se začele težave, ali ni bilo prostih kapacitet, ali z matematiko nismo prišli skupaj.
Pa je spomladi prišlo povabilo na obisk steklarne v Toskani. Glede na to, da bi se spodobilo imeti za tako pivo tudi posebno steklenico, nisem mogel reči ne. Davor ni utegnil, zato sem se sam pridružil druščini slovenskih pivovarjev. Pustimo ob strani vse obiske tamkajšnjih pivovarn, tu je pomembna le prva noč v hotelski sobi.
Usoda je hotela, da sem sobo delil z Janezom Skokom, mladim pivovarjem iz Komende, ki se je ravno začel poigravati s pivskimi kvasovkami. Po nekaj pivih in debati padeva v posteljo, vsak v svojo, da ne bo pomote. In mu začnem razlagati, da sam sanjam o posebnih pivih, ki bodo imeli karakter slovenskih zgodovinskih osebnosti. Johnny me pusti, da govorim. In na koncu me prekine in začne: “a ti nekaj povem?”. In na svojem telefonu pokaže ime in oblikovanje grafik za svoje prvo pivo, ki bo skuhano čez 14 dni. Veste kako se imenuje? General Maister! In njegova filozofija imenovanja in marketinga je bila praktično enaka najini z Davorjem.
Kakšno naključje, da pristanem v isti sobi, sredi Italije s praktično neznancem, ter da imava isto idejo. Ker je bil Johnny tik pred flaširanjem prve runde Maistra, ker z Davorjem nikakor nisva našla pivovarne, ki bi nama pravočasno, pred poletjem zvarilo Trubarja, ker se je takrat v mojem življenju dogajalo še cel kup drugih stvari je Primož Trubar ostal samo kot testna šarža, kot del nedokončane zgodovine.
A padel sem v to zgodbo o pivu, zaradi Trubarja začel slediti mnoge slovenske pivovarje in eden od njih je na Facebooku, na začetku poletja 2015 objavil sliko Kombi Kega. Veste o čem govorim? Naj vam pomagam s sliko 😉
No, kasneje se je zgodba še enkrat ponovila. In spet je eden od glavnih junakov Janez Skok iz pivovarne Maister. Spet je ponovil stavek: “a ti nekaj povem”. A o tem v naslednjem blogu.
Beer Bulli spletna garaža 