Tudi letošnjo zimo, ko naš veteran bolj počiva, saj ni ravno največji ljubitelj snega, bomo izkoristili za zapis nekaj resničnih štorij, ki so se pripetile med bullijevimi nabiranji kilometrov. Teh je v svojem drugem življenju, v slabih dveh letih, pustil za seboj že preko 20.000. Kar lepa številka za marsikaterega oldtimerja.
- Pisal se je petek, 13. december. Dan, ko je praviloma najbolj zihr že zjutraj ostati kar v postelji. 🙂 No, pa je šel bulli vseeno na pot, služit v Trebnje, kjer je točil pivo na novoletni zabavi znanega dolenjskega podjetja. Ker je tisti dan na polno snežilo, smo kombi, da ga obvarujemo pred plundro in soljo naložili na prikolico in ga tako odpeljali na prizorišče. Zabava je bila takšna kot se spodobi, lušno smo se imeli. Ko se je nekaj po deveti zvečer vse skupaj zaključilo, je bilo potrebno kombi ponovno naložiti na tovorno prikolico, ki je bila medtem parkirana na tovarniškem parkirišču. Preko dneva jo je kar dobro zasnežilo, tako da jo je bilo najprej kar problem najti. Sploh, ker jo je zakrival bel avtomobil, ki je bil naenkrat parkiran tik pred njo.
Poleg pa je stal možak, ki se je naslanjajoč se na avtomobil praskal po glavi. Ko smo ga povprašali, če je potrebna kakšna pomoč, je zatrdil da ne. Da bo sedaj zataknil prikolico in jo odpeljal. Nekoliko nenavadno, glede na to, da avtomobil sploh ni imel vlečne kljuke. A gospoda to očitno ni motilo – šlo pa mu je na živce, da smo se mi ponudili, da odpeljemo prikolico. “Ne boste je odpeljali, jaz sem jo prvi videl, moja bo!” se je razhudil. Ni verjel, da je prikolica naša in da jo potrebujemo za našega oldtimerja. Zahteval je dokumente o lastništvu. Ker smo ga zavrnili, češ da ni uradna oseba in mu nismo dolžni kazati nobenih dokumenti je začel klicariti naokoli prijatelje. “Zdravo, rabiš eno dvoosno prikolico? Tule bom eno odpeljal.” Je še vedno verjel v svoj načrt. Ker se ga nikakor ni dalo prepričati, da umakne svoj avtomobil, je preostal le klic na 113. Policijska patrulja je krenila na pot. Ker je bil gospod v stanju, v katerem res bolje, da se ne sreča s policisti, se je hitro vsedel v avto. Ga vžgal in s polnim plinom zadel sosednji avto, ki mu je kar odpadel odbijač. No, sedaj je vrag res odnesel šalo. Gospoda je vzela bela, zasnežena noč. Policisti, ki so prišli nekaj minut kasneje so se odpravili za njim. Ne vemo kako se je noč končala, a hudo neprijeten občutek niti ni to, da ti hoče nekdo ukrasti prikolico, ampak da so za volanom, na cesti ljudje, ki nimajo mere za alhokol. In izgubijo razsodnost kaj se dogaja.
- Še ena štorija iz asfalta. Sredi poletja je Beer Bulli naredil svojo drugo najdaljšo pot, po lanski poti v London, smo poleti krenili proti Hamburgu, kjer nas je čakala poročna zabava. Vse teče gladko, za volanom se menjujeva dva. Sredi nemške avtoceste pa se pred kombi zapelje bel passat z zelenim napisom Zoll in prižge modre luči in napis “follow me”. Kar nekoliko nenavadno, carino pričakuješ na meji, ne pa sredi države. Nič, ni preostalo drugega, kot da peljemo za njim do prvega izvoza.
Zapeljali smo v en ogromen hangar, kjer je poleg bullija bil v “obdelavi” že en velik šleper. Sprva so nas sprejeli zelo uradno, strogo: “Imate kaj cigaret, drog, alkohola?”. Cigaret ne, vemo da izgleda kot hipi kombi, a tudi drog nimamo, za alkohol pa – hja, saj vidite napis Beer Bulli. Ko smo pojasnili, da nekaj piva peljemo na poroko v Hamburg, da se poroči naš dober prijatelj (dobro, tole zadnje je bila mala laž), ker so vsi papirji štimali, ker je bil tudi test na droge negativen, se je začelo drugo, bolj prijazno zasliševanje. Koliko je star kombi, če smo ga res prenovili, kakšna je potrošnja, koliko hitro lahko pelje. Tudi Nemci so lahko prijazni, sploh če med njih zapelje tak lepotec in po pol ure smo že nadaljevali pot proti Hamburgu.
- Zadnja današnja štorija je iz lanske pomladi. Še iz ene dolge poti. Bulli je bil povabljen na dneve odprtih vrat, ki jih je organizirala znana srbska veriga trgovin, specializirana za ogrevanje in hlajenje v Beogradu. V Srbiji resno jemljejo tovrstne dogodke, ki trajajo kar nekaj dni. Peče se, pije, je, poje, pleše. Pa saj veste, Srbi so odprti ljudje. A prigoda je iz beograjskega asfalta. Bulli je prepotoval že deset različnih držav, a nikjer niso naš kombi toliko pozdravljali kot v Srbiji. Mahali, trobili, utripali z lučmi. Prava atrakcija.
In ko tako stojimo na semaforju v centru Beograda, čakamo na zeleno luč, kar naenkrat nekaj poči, avto se zatrese. Kaj je bilo to, nas je nekdo nasadil od zadaj? Nemogoče, saj stojimo že kar nekaj časa, za nami je kolona. Čez sekundo v kabino, skozi okno pogleda skuštrana glava: ” Какав ауто, момци. Честитам! свака част!” Kakšen avto fantje. Čestitam! Vsaka čast! Od šoka kaj več kot hvala nismo znali izustiti 😉 Še dobro, da se je potem hitro prižgala zelena luč, saj navdušeni pešec sploh ni hotel potegniti glave iz kabine. 😀
Beer Bulli spletna garaža 