Bullijeve štorije IV. – brez motorja, gostilna in živčna vojna

Nova porcija resničnih anekdot je pred nami. Kratke zgodbe, za katere skoraj zagotovo še niste slišali, vsaj večine ne poznate. Ali so se izmaknile kameri med snemanjem obnove, ali pa takrat še niso bile za v javnost. Včasih se je dogajalo toliko, da vse nismo uspeli spraviti med vas.

Tik pred naših odhodom v Veliko Britanijo je bila velika živčna vojna, saj je vikend pred odhodom vse kazalo narobe – v petek popoldan smo končno uspeli urediti vse papirje in registrirati legendo (po več kot mesecu ukvarjanja s slovensko birokracijo), v soboto je Tadej dal motor v kombi, v nedeljo smo spakirali, v ponedeljek zjutraj smo šli na pot.

motor na ponku — Stanje v soboto, dva dneva pred odhodom v London, motor ni v avtu, je spodaj levo

Noro, da nam je uspelo v enem vikendu vse spraviti pod streho in prevoziti 4.300 kilometrov dolgo pot brez najmanjših komplikacij. Še danes, ko gledamo nazaj, ne moremo verjeti.

2. Svoj prvi slovenski dom je naš kombi v začetku sedemdesetih našel v gostilni Cah v Rižani. Tam je služil kot deklica za vse, saj skoraj ni tovora, ki ga ne bi pripeljal. Ta gostilna še vedno obstaja, še več, lansko leto so praznovali okroglih 100 let.

gostilna cah razglednica — fotografija iz stare razglednice, glede na to, da je na njej fičko, datira v osemdeseta leta, ko naše legende ni več bilo pri hiši

fotografija iz julija 2018, ko smo kombi ponovno, po 40 letih pripeljali pred gostilno Cah

3. Še eno živčno vojno-zgodbo imamo na zalogi. Kombi je svoj krst strežbe doživel ob praznovanju rojstnega dne britanske kraljice. Povabljeni smo bili na vrtno zabavo pred britansko ambasado. Vse fino in prav, a naš kombi na dan zabave ni imel še niti gum, volanskega mehanizma, manjkalo je še cel kup podrobnosti, recimo znameniti veliki Volkswagen znak smo namontirali na njegov nos šele ob treh popoldan.

Ob štirih popoldan smo legendo pripeljali prvič na sonce in šli en krog okoli delavnice. In v tistih nekaj sto metrih izgubili rad kapo. In namesto, da bi kombi naložili na prikolico, saj smo že tako zamujali na zabavo, se je celotna ekipa CRC zapodila v grmovje iskat izgubljeni pokrov. Našli smo ga šele po 20 minutah. Nato kombi hop na prikolico in via Rožna dolina. Vmes pa se je nebo pooblačilo in pripravljalo se je na točo. Ni lepšega, da ti nekaj ur starega veterana, ki smo ga obnavljali leto in pol, stolče toča. Seveda takrat vozilo sploh še ni bilo zavarovano. Na srečo je toča obšla Ljubljano, padlo je le nekaj dežnih kapelj. In okoli 18h smo prišli pred ambasado, se sparkirali, priklopili sode in zgodilo se je prvo točenje Beer Bullija. Norišnica čista.