Kar nekaj pestrih trenutkov se je nabralo v zadnjih treh letih, kar je aktiven naš projekt Beer Bulli. Od iskanja, najdbe, rekonstrukcije in ponovnega, drugega življenja našega veteterana. Nekaj zgodb smo že objavili na Facebook strani, nekatere pa so še zamolčane. Med zimo je čas, da obudimo stare spomine.
V teh dneh bulli praznuje 70 let od trenutka, ko je prvi kombi pripeljal iz Volkswagnove tovarne. Poleti 2019, ko smo se peljali na poroko v Hamburg, smo se na poti oglasili tudi v Hannovru, kjer je naša legenda leta 1961 zapeljala iz proizvodnih trakov. Hoteli smo pritisniti samo eno fotko, toliko da imamo za spomin. A pričakala nas je prava delegacija. Od PRovcev, do direktorjev. Malo ne, da ni naš bulli dobil rdečo preprogo, da se je lahko zapeljal nazaj v “svojo” tovarno. V bistvu je izgledalo kot bi odraslega otroka pripeljali pogledati kraj njegovega rojstva, njegovo porodnišnico. Poseben trenutek v zgodovini naše legende. Sploh, ko smo Beer Bullija peljali kar skozi proizvodne trakte tovarne. Morali bi videti poglede delavcev, ki so bili ravno takrat na malici. Zna biti, da je bil med njimi tudi kakšen sin očeta, ki je sestavil prav naš kombi. Fotk prav veliko nimamo, saj je strogo prepovedano fotografiranje v tovarni, uspelo pa nam je posneti filmček, ko se naš bulli po skoraj 60. letih ponovno zapelje skozi “kapijo”.
Kombi ima prevoženih že skoraj 20.000 kilometrov v slabih dveh letih. Vas zanima kolikokrat nas je pustil na cesti? Samo enkrat, pa še to tehnično gledano ni crknil na cesti, ampak v garaži. Je bila pa napeta situacija, saj smo se ravno odpravljali na poroko v Goriška Brda. Štartali smo nekoliko preje, saj smo morali na poti ustaviti še v pivovarni Reservoir Dogs v Novi Gorici, da vzdignemo še en sod piva za poroko. No, hoteli smo štartati preje, saj se je ob vžigu iz motornega prostora slišal nenavaden ropotajoč zvok. Ko smo odprli motorni prostor je bilo takoj jasno – strgal se je jermen. Saj zamenjati ga ni problem, če ga imaš in če ni že sobota popoldan. Hitro smo šli v akcijo, pri Potokarju (hvala, ker so nas počakali in niso zaprli trgovino) smo našli ustrezen jermen, vmes pa ugotovili, da je “zacvetela” tudi jermenica.
To pa ni bilo več tako enostavno. Ne z menjavo, temveč kje jo dobiti. Na srečo je na pomoč prišel Gregor (ki se ga zagotovo spomnite iz naših epizod prenove), ter doma, med svojo kramo našel ustrezni del. Po dobri uri živčne vojne, telefonskih klicev, skakanja naokoli, šraufanja je bil Beer Bulli že na primorski avto cesti. Zamudili smo samo 15 minut, pivo pa so nam pivovarji pripeljali kar na idilično lokacijo vile Vipolže. Kot da se nič ni zgodilo.
Kar nekaj anekdot se je že napisalo z uradnimi osebami, od flirtanje avstrijske policiste, radovednosti nemške carine do duhovitega nemškega policista. Niste pa še slišali zgodbe iz hrvaško srbske meje. Ko smo se vračali iz Beograda nas na srbsko hrvaški meji ustavi srbski carinik in postavi na stran.
Glede na to, da krožijo naokoli zanimive anekdote, od podkupovanja do temeljitih osebnih pregledov ta ukaz ni ravno obetal kakšne zabavne zgodbe. Kombi postavimo na stran in čakam na (ne)milost. Carinik zahteva, da odpremo zadnji del. V tovornem delu kombija so se nahajali sodi za olje, ki smo jih spremenili v šanke, nekaj osebne prtljage in hladilni sistem za pivo. Piva nismo imeli, saj smo ga prevzeli v Srbiji. Ko je na hitro pogledal notranjost so se začela vprašanja; koliko je star, kakšna je poraba, koliko je vreden, kakšna je največja hitrost … ko se začno taka vprašanja je že jasno, da smo iz hudega ven. Najboljši pa je bil zaključek; po vprašanju kje smo bili je sledilo vprašanje “koliko pa smo računali”. Ker človek ne ve kakšno cifro naj pove, je sledil diplomatski odgovor “nekaj 100 evrov”. Ker je carinik očitno razumel samo 100 evrov je sledil kultni odgovor, ki je še vedno tema mnogih debat ob pivu; “Ajde Slovenac, nemoj da lažeš. Ne ideš ti na put za 100 evra!” In njegov preširni smeh. In smo šli nazaj proti domovini.
Beer Bulli spletna garaža 