Pozdravljeni v tretjem delu bullijevih štorij, kjer obujamo kratke anekdote, ki so se zgodile našemu kombiju v res pestri, skoraj 60 letni zgodovini. Nekatere že poznate, večine zagotovo ne. Če ste zgrešili prva dela, jih lahko preberete tukaj in tukaj. Sedaj pa razkrijmo 3 nove zgodbe.
1. Kombi je bil v sedemdesetih letih last lokalnega oštirja, pokojnega Albina Oblaka. A možak ga ni uporabljal zgolj za lastne potrebe, uporabljali so ga praktično vsi v Rižani in bližnji okolici. Govoril sem z gospo, ki jo je g. Oblak peljal v Trst, kjer je obiskala cirkus, kdor je gradil hišo si je sposodil kombi za prevoz gradbenega materiala, pri trgatvah je vozil polne brente grozdja, velikokrat pa je šel tudi v Ljubljano (seveda po stari cesti, takrat še ni bilo avtoceste med obalo in prestolnico) kamor je peljal lokalne kmetice prodajati sadje in zelenjavo na ljubljansko tržnico. Iz Ljubljane pa je vozil pivo iz Uniona, za potrebe gostilne. Torej je naš kombi bil beer kombi, še preden je postal beer bulli 😉
2. Naš roadtrip v Veliko Britanijo je bil res prava avantura (poglejte vloge), kar nekaj zgodbic pa nismo uspeli zabeležiti v video posnetkih. Ena od njih je kako smo šli čez britansko francosko mejo oziroma morje. Ob vrnitvi, pred vkrcanjem na trajekt v mestu Dover, ki preko morja povezuje francoski Calais je potrebno iti mimo carinikov. Kljub temu, da je Velika Britanija še vedno uradno v Evropski uniji, francoski organi temeljito pregledujejo avtomobile. Ker je bil naš hippie van prvi na vrsti, v njem sta bila Robi s košato brado in Ana z modrimi lasmi, je bilo za pričakovati, da se ju bodo Francozi temeljito lotili. Kombinacija oldtimerja in izstopajoča potnika bi moral biti pravi magnet. No, niti slučajno. Na pregled prtljage in vozila je moral naš spremljevalni kombi, čisto nova VW California. Toliko o sumljivih tipih in vozilih 😀
3. Na YouTubu najdete 44 epizod o prenovi naše legende v katerih so sodelovali tudi znani Slovenci (Nina Pušlar, Jan Plestenjak, Jure Košir, Ciril Komotar, Ula Furlan, Rebeka Dremelj, Franci Kek, Jože Robežnik, Peter Poles …) In ne, niso se prišli sončiti v lastni slavi, daleč od tega – večina njih je odprla denarnice in pomagala že v Adrifund kampanji zbiranja sredstev. In to je bila tudi vstopnica v Tadejevo delavnico CRC, kjer je potekala rekonstrukcija skoraj dve leti. Ni bilo snemalnega scenarija, vse kar vidite se je zgodilo spontano, skoraj nobenega kadra nismo ponavljali. Tadej je pripravil orodje in material, pomagal gostu in to smo posneli. A ena epizoda se razlikuje od ostalih. Snemali smo praviloma zjutraj, najkasneje dopoldan, maksimalno eno uro. Le pri 33. epizodi smo se prilagodili gostji, Špeli Močnik in snemanje planirali za ob petih popoldan, saj se drugače nismo mogli terminsko uskladiti. A ob petih Špele ni bilo, po skoraj uri čakanja smo se odločili, da začnemo kar brez nje. In posneli že skoraj do konca (uganite, kdo je bil dvojnik glavne gostje?), ko se je Špela končno pojavila na vratih. No, tisti, ki jo poznate verjetno niste presenečeni. 😀
Za ta ponedeljek bodi dovolj, preberite še prvi in drugi del anekdot, če so slučajno ušle mimo vas.
Beer Bulli spletna garaža 