Težko je to opisati, a ta občutek res privoščim vsakemu, da ga doživi vsaj enkrat v življenju. Morda se tako počuti zmagovalec svetovnega pokala, tisti, ki mu je bil cilj na začetku tako daleč, da ga sploh ni videl, a so ga na koncu prijatelji na rokah odnesli preko ciljne črte. In ga nosili še kar naprej! Odfuk ljudje, čisti odfuk!
Začnimo od zadaj, od včerajšnjih zadnjih minut crowdfunding kampanje na Adrifundu. Kljub poznemu pozivu, se nas je za šankom zbralo kar nekaj deset, ki smo čakali da ura odbije polnoč in se zbiranje sredstev za našo legendo konča. Obiskal nas je tudi Matej, moj soimenjak, ki je soustanovitelj platforme Adrifund, in prav on je zadnjič pritisnil refresh na telefonu. Tole je posnetek za zgodovino. Ljudje, hvala vam!
Dobili smo se v prvi slovenski zasebni mali pivovarni Adam Ravbar, kjer sem še kot srednješolski mulc preživljal večere pred odhodom v diskoteke. Ker je tudi Blaž, šef Ravbarja podprl projekt. Poslal sem par smsov vabil, objavil na Facebooku in pričakal polnoč v družbi polnih vrčkov in veselih prijateljev.
Prvič smo tudi uporabili Bullijevo kartico, ki je plačala ves zapitek. Brez skrbi, na njej še ni vaših sredstev, na njej je zaenkrat naložen moja zasebna investicija v Beer Bulli projekt. Da ne bo nepotrebne panike, češ mi ti dajemo denar, ti ga pa zapijaš 😉
Če se vrnem še malo nazaj. Pred večerom sem se oglasil pri Maji in Denisu, v pivovarni Vizir, v Črnomlju. Tik pred zdajci sta podprla projekt, ker verjameta v našo noro idejo. Ker sta tudi ona, ko sta pred osmimi leti začela svojo pivovarsko zgodbo bila verjetno dojeta kot malo drugačna, če ne nora. 😀 Ko sem zapuščal Belo Krajino, me je udarilo še enkrat, številka se je vzdignila še za tisočaka. Pristavil ga je Denisov brat Damir, ki proizvaja opremo za male pivovarne, vsem pivovarjem znani sistem Brewiks. Folk, adijo pamet. Zadnji dan kampanje se je številka iz dobrih 23.000 evrov vzdignila na 30.450 €. Noro!
Na tem mestu hvala vsem, na prvem mestu hvala Janu, ki je prvi podprl projekt s 4 mestno številko, Nini, Reneeju in Janiju. #Respect
Nisem mogel priti praznih rok, preden sem zavil proti Črnomlju sem moral za Vizirjeve otroke kupiti eno malenkost. Izbira je bila jasna 😀
Včeraj popoldan sem se oglasil tudi na avtomobilističnem salonu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Ne vem, ali sem že odrasel, ali se moj ego sedaj pumpa z drugimi stvarmi, ampak ves kup bleščeče pločevine me ni prav posebej ganil. Sejem v bistvu obiskal zato, da si v živo ogledam neuradnega naslednika Bullija, električni koncept Budd-e. Za vas ne vem, a ko sem ga videl sem imel zelo mešane občutke. Je izjemno sodoben, verjetno je to res smer v katero gre oblikovanje in avtomobilistična industrija. Ampak primerjava z Bulliji morda res ni na mestu.
Še ena zanimiva zgodba iz avto salona. Pri Coffe Carju sem moral poizkusit kakav (kave ne pijem, piva nima, je pa to še ena punca, ki je imela odbito idejo in jo spravila na cesto, bravo!) in ko sem se smukal okoli tega elektro buddija, sem spraznil lonček s kakavom. Pristopim do VW štanta in povprašam, če imajo morda koš za smeti, da lončka ne puščam sredi razstavnega salona. Eden od gospodičev me očitno prepozna in mi čestita, bravo za Beer Bullija, nora številka. Pa mu odvrnem, da bi bila lahko še višja, če bi dobili še uradno podporo. Konec koncev bo Beer Bulli na nosu imel njihov kultni VW znak. Ampak pustimo to, fantu je bilo malo neugodno, jaz pa sem se samo nasmehnil. Poslovne odločitve spoštujem, na koncu se itak vedno vse postavi na svoje mesto.
Sem imel pa kar mehka kolena, ko sem videl tale seksi šparovček. Če se mi ne bi mudilo naprej bi šel z mano domov. Ker kljub ogromni podpori na Adrifundu, bo potrebno še kar nekaj šparanja in odrekanja, da veterana pripeljemo nazaj na cesto.
Pred skokom na GR sem se oglasil še v WTCju kjer sem prevzel dve Sony kamerci, ki jih bomo uporabili za timelapse. Štiri mesece prenove bomo snemali dogajanje v Tadejevi delavnici, ko bo projekt končan bomo celoten posnetek tako pohitrili, da boste lahko celotno prenovo videli v 1 minuti. Zna biti zelo nor posnetek. Iz razpadlega mrtvaka v najhujšega madrfakerja na kolesih. Mimogrede, pripravljamo pravo spletno, tedensko oddajo o prenovi, kjer boste lahko spremljali kaj se dogaja v delavnici in kako daleč smo. Nič ne bo skrito. Konec koncev ste vsi vi, ki ste podprli zgodbo soinvestitorji in imate vso pravico vpogleda v dogajanje.
Aja, tudi pri Heliosu sem se oglasil včeraj. To moram nujno zapisat. Ker njihovo potezo res cenim. Zraven so že skoraj od samega začetka, še preden smo začeli kampanjo. In ne samo, da so se ponudili, da Beer Bullija prebarvajo v njihovem laboratoriju, na koncu kampanje so pristavili še tisočaka. Noro, takšen dan, kaj dan, mesec in pol, ki sem ga imel včeraj privoščim vsakemu. Ker ga je težko opisati.
Temu Špeharju pa kar dogaja, kajne? Jaz bi se tudi šel kaj takega; najdeš neko razvalino v reki, potem ti folk pomaga, podpre idejo in zbira denar, ti pa malo okol hodiš in te trepljajo po hrbtu in si veliki car. Morda danes nimate časa, a vseeno vzemite delček svojega življenja, 10 minut traja posnetek predavanja na kongresu mikropivovarjev Pivogovori, ki je bil v četrtek na gradu Jable. Dovolite, da vam pokažem, kakšno je življenje, če imate obute moje čevlje.
Beer Bulli je moj življenski izziv, ne morem reči, da največji, ker ne vem kaj mi življenje še prinaša, a zagotovo ne majhen. Poleg tega projekta namreč na polno vozim še moje poslovno in zasebno življenje. In morate mi verjeti na besedo, takšna Beer Bulli štorija vzame več časa kot ena zelo zahtevna služba. V zadnjih dneh je bila obremenitev tako velika, ne fizična, ampak obremenitev živcev, da sem sam vohal lastni pot, pa mi ni bilo vroče. Tako, da se opravičujem vsem, ki so se hoteli objemati z menoj 😉
Verjetno vas je večina prepričanih, da se Špehar ta vikend ne bo streznil do nedeljskega večera. Ne bi bilo slabo, razlogov za pitje imam vsaj 30.450, a kljub včerajšnjem praznjenju vrčkov pri Ravbarju sem vstal danes ob 7.30 (brez mačka, tudi včeraj zvečer sem bil trezen, pa sem spraznil kar konkretno količino hmeljevega veselja), sprogramiral spletne objave klientov, odgovoril na vse čestitke, tako preko smsov, kot na ostalih spletnih kanalih, zajtrk sem preskočil, odpeljal otroka na rugby tekmo, fotografiral dogajanje v Kinu Bežigrad, na hitro pojedel toast, sedaj v Guncljah pišem blog, ob 15h me na RTV Slovenija čaka snemanje oddaje Kdo bi vedel, ob koncu imam dve uri da sprogramiram vsebine za oddajo ob 20h, kajti ob 19h se snema še ena oddaja v studiu, tako da bom istočasno na dveh bojiščih. V studiu, kjer se bo ena oddaja snemala, druga pa bo ravno v etru, na televiziji. Ob 21.30 šibam na obalo, kjer bom v hotelski sobi naredil prezentacijo za predavanje o poslovni uporabi družabnih omrežij na kongresu kozmetikov v Portorožu. Pred polnočjo gotovo ne bom šel spat. V nedeljo dopoldan imam ob 11h imam 45 minutno predavanje, nato pa šibam nazaj na celino, kjer se ob 15h ponovno snema oddaja Kdo bi vedel. In ob 19h še ena. V nedeljo, pred deseto zvečer me ne bo doma.
Bi se šli nekaj takega? Verjetno ne. Ampak je vredno. Morda sem malo poseben, ampak če si drugačen, še nisi napačen.
Ko bom ležal čez mnogo let v smrtni postelji se bom z nasmehom na ustih spominjal naše skupne Beer Bulli avanture.
In ni še konec avanture, še na sredini nismo. V ponedeljek začnemo s prenovo. Matej bo štafeto predal Tadeju. In vem, da boste še naprej navijali ob progi. In da nas 3. avgusta čaka totalna zmaga. Legenda, VW T1 Panel van iz leta 1961 bo oživel in se po 30 letih vrnil na cesto. In nam vsem vrnil, v obliki piva. Bulli banda, želim vam top vikend! In še enkrat hvala!
Čin
Matej
Beer Bulli spletna garaža 