Kdo vse se je vozil z njim, kdo je bil za volanom, katere države je videl, koliko kilometrov je pustil za seboj, kaj vse se dogajalo v njem?
Ne, ta zapis ni o tehnični restavraciji Volkswagnovega busa T1, tudi ta prihaja na splet, brez skrbi, a bo še malo trajalo. No, če bo malo, bo super fino. 😉 Vsi, ki ste se kdaj ukvarjali z obnovo oldtimerjev veste o čem pišem. Ampak avgusta mora biti Beer Bulli na cesti, obnovljen, s polnim trebuhom hladnega piva, pa naj traja (stane) kar hoče. 😉 Ampak to je tema za naslednji zapis.
Ne, govora je o sestavljanju zgodb o njegovi 56 letni zgodovini. Sedaj sem govoril že s toliko ljudmi, nabral toliko podatkov, da je njegova slika nekoliko bolj jasna, čeprav v njej še vedno manjka nekaj koščkov. Včeraj mi je namreč končno uspelo “uloviti” gospo, hčerko pokojnega lastnika busa. Dokaz, da gre v tretje res rado. Zaupala mi je celo goro zanimivih štorij s kombijem. In kar je najbolj pomembno – dala zeleno luč za prenovo.
Pripravljeni na vrnitev v preteklost? Pojdimo!
Bus ima izrezane identifikacijske ploščice, tako da je ostala vidna zgolj serijska številka šasije. Preko nje je Tadej našel podatek, da gre za letnik 1961, mesec februar. Prvih deset let je lastnik in njegova funkcija neznanka. Najbolj zamegljeno obdobje vozila. Ne vemo kako je prišel v Slovenijo, za tiste čase je bil tak kombi v naših krajih redkost. Tu bo potrebno še nekaj raziskovanja, predvsem upam, da bo v kakšnih uradnih arhivih našel kakšen nov podatek.
Na začetku 70ih pride v last družine Oblak iz Rižane, točneje očeta Albina, ki je bil mojster za vse. Nekdanji partizan, ki je bil v drugi svetovni vojni ranjen in postal invalid je bil po pripovedovanju njegove hčerke sposoben mož. Kljub invalidnosti se je izučil za mehanika, z kombijem je vozil sadje in zelenjavo v prestolnico, iz nje pa robo za njihovo gostilno, ki so jo imeli v Rižani.
Konec 80ih se časovnica zopet malo prekine oz. ima več poti. Gotovo je, da so Oblakovi avto dali od hiše. Po eni verziji pripovedi je Albin avto zaradi tehnične napake, prepustil lokalnemu kmetu, ki ga je “sezul”, postavil na zidake, ter postavil na sredo polja, kjer je služil kot skladišče za orodje. Druga verzija pravi, da so avto prodali novemu lastniku, težava z tehnično okvaro je težko verjetna, saj je bil g. Oblak sposoben mehanik. Kdo je bil novi lastnik oz. kako je potem pristal na polju ni jasno.
Gotovo pa v začetku devetdesetih odlično opravlja nalogo “šupe” na eni od njiv. V začetku 90ih reka Rižana zapusti strugo in poplavi večino vasi. Govoril sem z eno od starejših lokalnih gospa, ki je prišla na njivo zalivati paradižnike, ko sem čakal Tadeja in ekipo, da potegnemo avto iz struge. Povedala mi je, da je bila voda tako visoka in deroča, da si se rešil le, če si splezal visoko na drevo. Ta poplava je kriva tudi za uničene dokumente kombija, saj je zalilo tudi hišo Oblakovih.
Pred nekaj leti ga je slučajno, iz vlaka, železniška povezava Ljubljana – Koper teče tik ob rečni strugi, opazila punca, katere fant je ljubitelj Volkswagnovih oldtimerjev. Kmalu se je o tem kombiju začelo pisati po specializiranih forumih. A ker obnova takšnega veterana stane pravo malo premoženje, če ni celo misija nemogoče, ga ni nihče vzdignil iz objema narave.
Dokler ta informacija ni prišla do mene. No, nadaljevanje zgodbe poznate. Zdaj gre zares. Čaka nas nekaj birokracije, da uredimo papirje in mnogo več konkretnega dela, da našega vojaka iz Rižane tudi postavimo na cesto in da nastopi novo življenje. Pred nekaj tedni smo ga po skoraj treh desetletjih ponovno postavili na kolesa. Kot bi invalidu, ki je ostal brez nog, te spet prišili nazaj. Ne znam vam opisati tega občutka, ko sem ga videl ponovno na vseh štirih.
Gospa Oblak mi je obljubila, da bo prebrskala kovček, kjer so shranjeni stari dokumenti in slike. Menda obstaja celo fotografija kombija z očetom. Včeraj me je prosila le za nekaj dni, da zajame sapo. Nedolgo nazaj, pred tremi leti se je poslovila tudi njena mama. In srečanje s spomini zna biti čustveni šok. Ko, če dobim fotografijo jo bom, seveda z njenim dovoljenjem, tudi objavil.
Preveri kratko video zgodbe najine detektivske akcije z najmlajšim sinom.
Če bi rad bil del zgodbe, investirali v njegovo prenovo in bil za to nagrajen z njegovim novim poslanstvom, odžejanjem vseh piva potrebnih se pofočkaj tukaj. Pripravili smo namreč crowdfunding kampanjo na Adrifundu (slovenska verzija Kickstaterja), kjer bo vsak, ki bo vložil nekaj evrov bil zato nagrajen. Od kozarca piva, pa do celodnevnega najema kombija. S polnimi sodi piva. Več o tem pa v naslednjem zapisu.
Čin!
Matej
Beer Bulli spletna garaža 