Da takoj razčistimo (prvič). Ta zapis nima nobene povezave z zadnjimi olimpijskimi igrami, če ste naprej dobili to asociacijo. Tako Nemčija kot Brazilija sta državi, kjer so izdelovali Volkswagnove kombije T1. V Nemčiji so po letu 1967 začeli izdelovati njegovega naslednika, T2, v Braziliji pa so T1ke izdelovali do leta 1996. Na koncu ti kombiji niso bili več podobni prvim, izvirnim bulli kombijem. Ampak to je že druga debata.
Da takoj razčistimo (drugič). Nisem snob, da bi vihal nos, češ samo nemško je dovolj dobro zame. Velikokrat sem slišal primerjavo, da je imeti kombi iz Brazilije tako kot bi imel golfa iz Sarajeva (tisti malo mlajši bralci tega zapisa – hrošče in prve golfe so izdelovali tudi v TASu, kar so kratice za Tvornicu Avtomobila Sarajevo). Je Volkswagen, ampak ni to to. Nekateri pravijo, da to drži, a sam imam še premalo izkušenj v VW oldtimerskem svetu, da bi lahko bil brihten.
Sam vedno delam stvari malo po svoje, tako kot jih čutim.
Včasih bi bilo moje življenje bolj enostavno, če bi se ravnal po linijah najmanjšega odpora. A to potem nisem jaz. Težko razložim, pa tudi ne vem, če znam. Tako pač je.
Projekt Beer Bulli ni moj core biznis. Nisem šel v to štorijo, ker bi rad zaslužil. Projekt Beer Bulli ni nekaj kar bo plačevalo moje “ljubezensko” razmerje z banko. Zato, da imajo moji otroci za jesti in žena za obleči počnem druge stvari. Je ideja, ki sem jo zasledil v Avstraliji in takoj mi je začelo švigati po glavi. Se imam za večno žejnega pivoljuba (pivsko omrežje Untappd pravi, da sem do sedaj spil že 607 različnih vrst piva) a območje starodobništva mi je bila neznanka. A se hitro učim, sploh če me nekaj zanima.
Beer Bulli ne bo samo kombi s polnimi sodi piva, pivskimi pipami na boku in surf desko namesto šanka. Ne, mora imeti osebnost, mora imeti karizmo, mora imeti ZGODBO!
Dolgo časa sem iskal kombi (hvala vsem, ki ste me zasuli z linki do oglasov, informacijami o zapuščenih kombijih, s fotkami bullijev, ki ste jih srečali na cesti) in tudi “vojaka” iz Rižane smo našli z vašo pomočjo (še enkrat hvala Robi). Kako smo prišli do njega verjetno že veste. Za zamudnike spodaj kratek film, ki je bil prava atrakcija na nedavnem Let’s Bug Together srečanju VW starodobnikov v Lescah. Po skoraj 10.000 ogledih na Facebook strani Beer Bulli smo klip naložili še na novoodprt YouTube kanal.
Trenutno raziskujem njegovo zgodovino. Vemo, da prihaja iz zgodnjih 60ih let (glede na njegovo obliko), vemo da je z njim v sedemdesetih pokojni g. Oblak vozil sadje in zelenjavo iz Rižane na osredjo tržnico v Ljubljano, vemo da je v osemdesetih služil kot lopa za poljsko orodje na njivi poleg reke. Vemo, da ga je v devetdesetih povodenj potegnila v rečno strugo Rižane, kjer nas je čisto zaraščen čakal do letošnjega poletja.
Čaka nas še veliko raziskovanja, brskanja po zgodovini, urejanja dokumentov, kompletne restavracije veterana, iskanja nadomestnih rešitev, malih izumov pri inštalacijah za pivo. A Tole bo še divje. Zabava se je šele dobro začela. A naš veteran si zasluži, da se vrne nazaj na cesto.
Ne znam opisati posebnega občutka, ko smo ga postavili nazaj na kolesa po več kot 30 letih. Kot bi mu vrnili odrezane noge.
Zato Brazilec ne pride v poštev. Če bi ga sedaj kupili, bi bilo, kot da bi pasjega najdenčka, ki smo ga zadnji trenutek rešili iz kanalizacije, spet vrgli nazaj v smrljivo brozgo v kateri bi se gotovo utopil. Samo zato, ker je mimo prišel drug kuža, ki je ves nališpan pomahal z repkom. Morda nekoliko nenavadna primerjava, a verjetno ste dojeli poanto.
