Se opravičujem dekletom, ker sem jih izpustil iz naslova. Prav luštne ste v mehaničnih in kleparskih delavnicah, ne samo na stenah, tudi s kleščami in izvijači v rokah, a naslov je copy/paste razmišljanja nekaterih, ki sem jih prejel v zadnjih dneh.
Ker se v komentarjih vse skupaj preveč razgubi in nihče potem nič ne najde, sem se odločil, da zapišem moje razmišljanje. Branje vam bo vzelo max 2 minuti.
Da se razumemo, spoštujem mnenje vsakega, to ni samo fraza, to je moja življenska filozofija. Ljudje smo različni. Drugače se lotevamo življenja in izzivov. Fakt. In to je OK. V zadnjem obdobju, ko spoznavam svet oldtimerjev, sem še čisti malinovec na vašem teritoriju, ste si pri meni zabeležili visoko stopnjo spoštovanja. Obnova oldtimerja, restavracija veterana, projekt, kot ga imenujete, je res življenjski projekt. Ki se nikoli ne zgodi preko noči, traja lahko tudi nekaj let, nešteto ur, niso redke zgodbe, kjer je prišlo celo do ločitve zakonskih partnerjev. Šele zdaj spoznavam kakšen življenjski projekt je to. Globok priklon.
A dovolite, da zapišem mojo plat zgodbe, perspektivo iz mojih čevljev, kako sem prišel na idejo “mnoŽICANJA” za projekt Beer Bulli, kot je crowdfunding duhovito poslovenila prijateljica Nataša. Gre za popolnoma drugačen pristop, a z isto misijo, oživiti klinično mrtvo vozilo.
Najprej definirajmo ime. Sam težko temu rečem žicanje, fehtanje, prosjačenje, teženje (namenoma uporabljam najbolj ekstremne izraze), ker v teh primerih si nagovorjen, da nekaj daš od sebe, nič pa ne dobiš. Moj svet funkcionira drugače. Verjemem v karmo in nikoli v življenju nisem nič vzel (ok, pustimo ob strani norosti iz mladosti). Ne bi se počutil dobro, če bi od vsakega vzel po par evrov, jih vložil v prenovo in bi to bilo to. Vem, obstajajo takšni ljudje, a jih ne razumem.
Crowdfunding ali množično financiranje jemljem kot investicijo, podporo ideji, projektu, produktu. In kar je najpomembneje, kar kot podpornik vložiš, dobiš nazaj. Ne samo kot dober občutek, da si nekomu pomagal pri uspešni zgodbi, da si boter projekta, da je v simboličnem pomenu tvoj en del cele štorije. Pri Beer Bulliju pripravljamo opcije, da vsak podpornik dobi nazaj vsaj toliko kolikor je vložil. Raje več. Od piva, kozarcev, do najema bullija za lastne dogodke. Na nek način si kupiš hladno pivo za pol leta vnaprej.
In kar je najboljše pri celi stvari. Zadeva je bulletproof. Če kampanja financiranja ne uspe (kar se seveda ne bo zgodilo) vsi podporniki dobite svoje vložke nazaj.
Aha, začel sem kako sem prišel na idejo o skupinskem financiranju. Res je, da sam poslovno prihajam iz digitalnih krogov, a crowdfunding je prišel na plano kasneje, ko je že teklo iskanje primernega kandidata za predelavo. Ki sem jo nameraval financirati sam. In v velikem odstotku bo večinski delež investicije še vedno lasten. Ne, za mano ne stoji pivovarna Union, kot ste me pobarali nekateri. Res je, da poslovno sodelujemo, a je Beer Bulli zgodba zase. Kar seveda ne pomeni, da ne bo iz njegovih pip teklo tudi ta trenutek zelo popularno nefiltrirano pivo največje ljubljanske pivovarne. A bodo tekli tudi hmeljni užitki drugih pivovarn.
Ko smo reševali veterana iz Rižane so padali klici, smsi prijateljev – če ga res misliš obnoviti, ti dam 100 evrov, stari, če boste res to razvalino popravljali, evo ti mojih 200 evrov. Tako so se vrstila sporočila prijateljev. A nisem vedel koliko jih je. Jih je samo 5, pet v celi Sloveniji in dobivam napačen impulz, ko bo dejansko akcija ne bo nikjer nikogar?
Po kratkem informativnem pogovoru s soimenjakom Matejem iz Adrifunda (slovenska inačica Kickstarterja) je padla odločitev. Dajmo, naredimo ta projekt naš. Ko boste Beer Bullija srečali na cesti, na semaforju, na festivalu piva, na zasebni zabavi boste lahko rekli – hej, to je moj Bulli.
Trenutno Tadej iz CRC Bike & Car Custom shop dela matematiko, ali je smiselno oživeti veterana iz Rižane oz. kakšna bo cifra oz. ali bomo našli donatorja organov. Torej so cifre in postopek restavracije še v zraku. A dejstvo je, da je zgodba Beer Bullija vedno bolj tudi vaša.
Zato sem se odločil, da v torek “potipam teren” in preverim koliko vas je, ki bi postali Bullijevi botri. Do sedaj navdušenje ne pojenja, kar me res veseli. Številka potencialnih podpornikov je vsako minuto večja. Lahko se zadnji stavek bere malo kiči, a v to verjemam: smo na začetku ene nore zgodbe. Hvala.
Sem mnenja, da ne obstaja bolj in manj pravi način obnove oldtimerja. Vsak se izzivov v življenju loteva na drugačen, svoj način. In če slediš sam sebi, intuiciji, srcu, je to edina prava pot.
Beer Bulli spletna garaža 