Nov teden, nove zmage, ali kako že gre tisti prežvečeni slogan? Nekateri se spomnite mojega sanjarjenja prejšnjega ponedeljka, ko sem po naključju na Instagramu našel neko staro fotko zapuščenega T1 sredi male istrske vasice. No, radovednost mi ni dala miru in ta vikend sem se odpravil pogledat ali me veteran še čaka. Če mi je usojen, bo tam.
V soboto zjutraj se vsedem na kolo in odbrcam v notranjost Istre. En kratek foto kolaž iz poti je spodaj, še več fotk najdeš na Twitter profilu Beer Bullija (da ne bo tale zapis izpadel kot turistični prospekt hrvaške Istre 😀 )
Po cca. 40 kilometrih sopihanja po gričih in dolinah prispem do vasice, ki se bohoti na hribu, streljaj od Buzeta. Nekaj deset hiš in cerkvica.
OK, to je to, trenutek odločitve. Še nekaj obratov s pedali in prispem pred hišo, kjer sem pred tremi leti videl bullija. Na dvorišču stoji zgolj T3. To ni ravno najboljši znak. Vseeno se odločim, da pristopim. Na terasi so ljudje, beseda ni konj.
Ko prislonim kolo na škarpo, nisem bil prepričan, če je bila to najbolj pametna odločitev. Proti meni se zapodijo trije psi, in to ne kakšne male sitne džukele, ampak 3 x 40 kil mišic, dlak in čeljusti.
No, hvala bogu, sta bila dva psa privezana, tretji pa se je umiril, ko je pristopila gospodarica. Nisem vedel, kako naj začnem (kje je tistih 15 let radia, ko jih človek rabi 😛 ) . Dober dan, se opravičujem, če sem zmotil. Ravno sem se vozil mimo, pa se spomnim, da ste imeli pred leti tu parkiranega enega starega VW kombija. Ga nimate več? Gospa se nasmehne. Imamo imamo, a smo ga skrili, ker ljudje neprestano sprašujejo zanj in ga hočejo slikati. Bravo Špehar, dobro si štartal. Odličen prvi vtis, sedaj bo samo še pse odvezala in bomo laufali po cesti. Kot da nimam dovolj nekaj urne rekreacije z biciklom, zdaj bom še tekel za življenje.
Očitno imam ful dober kolesarski dres, ali čelado, ali superge ali pa jo je razorožil moj pogled kužka preden ga vržejo v deročo reko, ko sem dal z nosu sončna očala. Pogovor se je namreč nadaljeval v bolj prijaznem tonu. Razložila je, da je kombi v šupi, pokrit pred nepovabljenimi pogledi. Bi ga pogledal? Ja, valjda, nisem se prišel sončit na vašo teraso. 😀 Pošlje me okoli hiše, da se izognem psom. Jer če vas pojest’!
Sprehodiva se mimo dveh hudih T2, en oranžen pick up in ena zelena Westfalia. In pod lesenim improviziranim nadstreškom odgrne s cerado pokrit družinski biser. T1, letnik 66, pri njih je že kakšnih 10 let. Pravi, da je edini v Istri. Še vedno vozen, uporabljajo ga za izlete na plažo in na kakšno srečanje starodobnikov. In še preden sploh izdavim, če bi ga prodali me prehiti. “Ne, mi to ne prodajemo!”
Kramljala sva kar nekaj 10 minut, zaželela mi je srečo pri iskanju svojega kombija. Pred desetimi leti, ko smo mi kupovali je bilo tega kolikor hočeš, pravi. A ko so se odprle meje Evropske unije so postali prvi VW kombiji hudo vroča roba in kmalu so vsi primerki, ki so počivali v skednjih in grmovjih našli nove lastnike. Nič, zahvalil sem se in se odpravil nazaj.
Beer Bulli spletna garaža 